V petek, 18.5.2018, smo se člani planinskega krožka podali na dvodnevno planinsko dogodivščino na Naravske ledine.

Zgodaj zjutraj, kot se za planince spodobi, smo se pripeljali v smeri Koroške v Slovenj Gradec, Kotlje in od tod do Naravskih ledin. Vse čestitke voznici avtobusa Zlatki, ki nas je varno pripeljala do same koče na višino 1070 m.

Ob prispetju do planinske koče smo lahko le odložili odvečno opremo in se po malici podali raziskovat čudovito neokrnjeno okolico in znamenitosti, ki jih ponuja dežela Kralja Matjaža.

Vremenske napovedi so narekovale, da ni časa za oklevanje in podali smo se osvajat vrha Uršlje gore. Planinska pot je zaradi obilice, od zimskega neurja podrtih smrek – ja moč vetrov je res potrebno spoštovati, bila kar zahtevna, obenem pa toliko bolj atraktivna. Med podrtimi debli, po pohvalno urejenih smernih puščicah, se je bilo zelo zanimivo prebijati. »Ta veliki« smo bili v prednosti kjer je bilo potrebno prestopiti, »ta mali« kjer se je bilo potrebno pripogniti. Par postankov na poti z možnostjo osvežitve je bilo dobrodošlih. In prisopihali smo na vrh Uršlje gore, samo meter manj od 1700 m. To za tako številno in starostno raznoliko skupino ni kar tako.

Obiskali smo planinsko postojanko, si ogledali cerkev sv. Uršule, RTV oddajnik Plešivec, se okrepčali, vpisali v knjigo gostov, žigosali dnevnike. Tudi kakšno roko ali nogo je okrasil odtis žiga. Še fotografiranje, nakup spominka in vrnitev v dolino morda malo prej, kot smo planirali. Črni oblaki so nam požugali: »Hitro v dolino, drugače…!«  Ubogali smo jih in njihove deževne kapljice smo začutili tik pred prihodom v kočo. Takrat pa smo se jim, ponosni na svoj podvig, lahko zgolj nasmihali.

Namestitev v podstreho planinske koče, na skupna ležišča je bila prava dogodivščina. Kar vseh 21 mladih planincev se je razporedilo na skupna ležišča. To je bilo tako super, da si je prenočitev pri njih izprosil še dvaindvajseti. V sosednji sobi sta bili nastanjeni mentorici. Zaradi zasedenosti prostih kapacitet pa so preostali trije mentorji prespali v spalnih vrečah. Skratka, doživetje za vse… preprosto, nepozabno in neprecenljivo.

Sledile so igre na igralih, igriščih in prelepih zelenih ledin ob koči, obilo zabave in smeha in tu in tam vzklik:  »Pika stop!«  upehanega Aleša, ki je s tem dal znak, da rabi trenutek počitka, ki mu ga  igriva mladež v želji, da jih zabava ni rada namenila.

Sledila je odlična večerja za katero sta poskrbela oskrbnika Filip in Sonja in večerna animacija s kvizom. Vsi so zmagali ampak zmagovalna ekipa je bila ena. In na koncu vrhunec večera – odličen ‘štrudl’. Ne, ne in ne!  Čeprav je bil res odličen. Najlepši del večera pred spanjem je šele sledil. Najprej ustvarjanje čarobnih fotografij s svetilkami in seveda fotografskimi triki Aljaža in nato nočni sprehod  v eno smer z vklopljenimi svetilkami… nazaj pa z izklopljenimi. Ščepec strahu se je že prikradel ampak ekipe, ki drži skupaj in pomaga sočlanu ne more prestrašiti nič.

Umivanje, priprava na nočni počitek…še malo klepetanja in ja… pa je že bujenje drugi dan. Nihče ni nikomur branil želje po tistem najslajšem jutranjem dremuckanju, do zajtrka smo bili vsi nared. Tudi zajtrk je bil zelo okusen in tako okrepčani smo bili nared za še malo jutranjega razgibavanja in nato na dve družabni igri. V prvi smo se do solz nasmejali ob prebiranju vprašanj in odgovorov, pri čemer tako vprašanje kot odgovor izvlečemo in ne vemo komu ga bomo morali postaviti, seveda pa enako velja za odgovor. Sledila je še plesno spretnostna disciplina, kjer je skupina plesala kolo okoli stolov, na katere so se posedli ob prekinitvi »žive glasbe«… kar sploh ne bi bilo težko, če ne bi bil vedno en stol premalo, glede na število sodelujočih.

Čeprav se je nam za trenutek zdelo, da avtobusa, ki pride po nas ni od nikoder, smo ob njegovem prihodu spoznali, da je naše prijetne dogodivščine konec. Pa vseeno še ni bil konec. Sicer ne tako kratka vožnja je hitro minevala in že smo se pripeljali do restavracije, kjer smo si po svojih željah naročili zasluženo kosilo.

Sledila je še vožnja na izhodišče, kjer so otroke že čakali starši. Ni lepšega kot videti zadovoljnega otroka, ki komaj čaka, da se pohvali kaj vse je doživel in starša, ki z veseljem posluša kaj mu njegov nadobudnež želi povedati.

Ob koncu bi se rad zahvalil vsem, ki ste nudili oporo, da smo tabor lahko izpeljali. Hvala PD Cirkulane za plačilo prevoza, hvala staršem, da nam zaupate in usmerjate otroke v zdrav način življenja, ravnateljici za pomoč pri organizaciji tabora in seveda mentoricama Maji in Sergeji, ter planinskima prijateljema Zlatku in Aljažu. Odlična ekipa smo!

Zapisal: Ivo Zupanič

Drugi mediji o nas


Tabor na Uršlji gori

Ob 7. uri zjutraj smo se planinci zbrali pred šolo. Sedli smo na avtobus in se odpeljali mimo Slovenj Gradca do koče na Naravskih ledinah. Tam smo pojedli sendviče in se razpakirali. Ko smo bili pripravljeni, smo se odpravili na vrh Uršlje gore. Na vrhu gore je postavljen križ, nižje pa cerkev. Lahko smo si kupili spominke, čokolade, sladkarije, magnete, lučke,… Dobili smo tudi štampiljke. Po opravljenem nakupu smo se vrnili v kočo. Zmenili smo se, da lahko igramo nogomet, se lovimo in še mnogo drugih stvari. Ob šestih smo imeli večerjo, po večerji pa kviz. Bilo je zelo zabavno. Začelo je deževati, a to nas ni ustavilo, da ne bi šli na nočni sprehod. Ta dan je bil čudovit!
Zvečer smo utrujeni legli v postelje in zaspali. Naslednji dan po zajtrku smo imeli različne igre na prostem. Počasi smo se odpravili domov, na poti pojedli pico in se vrnili v Cirkulane.
Bilo mi je zelo lepo in komaj čakam naslednji pohod!

Lucija Žuran, 3. a

Planinski tabor 2018
18. in 19.5.2018 smo se s planinci udeležili planinskega tabora na Naravskih ledinah. Zjutraj ob sedmih smo se zbrali pred šolo v Cirkulanah. Ko smo se vsi zbrali, smo začeli z našo potjo proti Slovenj gradcu. Po približno dveh urah smo varno prispeli pred kočo, po zaslugi naše šoferke Zlatke.
Po malici smo odložili odvečno prtljago in začeli s potjo na 1699m visoko Uršljo goro, ki je najvzhodnejši karavanški vrh in leži med Slovenj Gradcem in Črno na Koroškem. Med potjo smo se ustavili tudi pri naravnem izviru vode. Po dobri uri in pol smo prispeli na vrh, kjer smo se ob koči in čudovitem razgledu okrepčali z malico. Za spomin smo dobili tudi štampiljko, ki nam jo je učitelj Ivo odtisnil v planinski dnevnik. Potem smo odšli še do oddajnika, kjer nas je naš spremljevalec Aljaž fotografiral. Po fotografiranju smo počasi krenili nazaj proti koči na Naravskih ledinah.
Po pohodu smo imeli prosti čas, ki smo ga lahko izkoristili s športnimi aktivnostmi zunaj koče. Ob šestih je sledila večerja. Ko smo pojedli okusno večerjo je sledil kviz, pri katerem smo se razdelili v štiri skupine in odgovarjali na šaljiva vprašanja iz planinstva in tudi na vprašanja iz drugih področij. Po kvizu smo se odpravili na nočni pohod, kjer smo se naučili kako ravnati v temi brez kakršnekoli svetilke. Ob devetih smo se vrnili v kočo in se pripravili na spanje. Ob desetih so se ugasnile luči in po napornem dnevu smo hitro trdno zaspali.
Naslednje jutro smo se ob sedmih prebudili, se uredili, pospravili sobe in ob osmih odšli na zajtrk. Po zajtrku so sledile razne igre pri katerih smo se zelo zabavali. Zatem smo spakirali svoje stvari in med časom, ko smo čakali na avtobus, smo se lahko gibali okoli koče, igrali športne igre ali počivali v sobi. Okoli dvanajste ure je prispel avtobus, ki nas je odpeljal proti domu. Med potjo smo se ustavili še v piceriji Kuki v Slovenski Bistrici, kjer smo se okrepčali z različnimi dobrotami. Domov smo prišli v popoldanskih urah.
Hvala vsem, ki so organizirali tabor, saj smo se imeli lepo in se naučili ceniti dom.

Lea Finžgar, Kaja Slapničar, 8. a

Taborjenje

V petek, 18.05.2018, smo se člani planinskega krožka zbrali pred OŠ Cirkulane. Ob 7. uri smo imeli odhod, odpeljali smo se v smeri Koroške na Naravske ledine.
Pot se mi je zdela do cilja dolga. Prispeli smo do koče na Naravskih ledinah. Tam smo odložili odvečno opremo in se hitro odpravili na Uršljo goro, ki meri malo manj kot 1700m. Pot je bila zelo zanimiva in dokaj zahtevna, saj so pot ovirala podrta drevesa. Na gori smo si privoščili malico. Hitro smo se vračali, saj nam je lep razgled dal vedeti da prihaja nevihta. Vrnili smo se nazaj do planinske koče.
Čas do večerje smo zapolnili z raznimi igrami. Po večerji smo nadaljevali z igro. Hitro se je noč spuščala, prižgali smo svetilke in se odpravili na nočni pohod. Del poti smo prehodili brez svetilk. Začutili smo malo strahu, a bila je zanimiva izkušnja. Po dolgem napornem dnevu, se nam je prilegel počitek. Vseh 22 planincev nas je spalo v skupni sobi
Zjutraj smo si privoščili zajtrk. Po zajtrku smo nadaljevali z zanimivim kvizom in plesom. Čas je hitro minil in že smo zagledali avtobus, kar je pomenilo da je taborjenja konec. Na poti domov smo si privoščili kosilo po lastni želji. Malo utrujeni in polni lepih vtisov smo se vrnili pred šolo, kjer so nas že nestrpno pričakovali starši.
Rad bi se zahvalil PD Cirkulane in mentorjem, da so nam omogočili taborjenje.

Jan Bezjak, 4. b

(Skupno 129 obiskov, današnjih obiskov 1)